Definicija in funkcije površinske obdelave lesa glede na pričakovani videz in rabo obdelanih lesnih izdelkov v interieru in eksterieru.
Faze površinske obdelave lesa.
Pregled materialov za obdelavo površin lesa: sredstva za brušenje, beljenje, lužila in luženje, premazna sredstva, sestava premaznih sredstev in njihove reološke lastnosti, interakcije tekočih premazov s podlago, omakanje in penetracija.
Mehanizmi fizikalnega in kemijskega utrjevanja.
Lastnosti utrjenih površinskih sistemov v povezavi s prevladujočim tipom veziva v premaznem sistemu.
Tehnike brušenja.
Tehnike nanašanja premazov: različni postopki nanašanja z brizganjem, polivanje, valjčno nanašanje, oblivanje, potapljanje,…
Tehnike sušenja/utrjevanja: konvekcijsko sušenje, IR, UV utrjevanje, utrjevanje z mikrovalovi,…
Najpomembnejše lastnosti utrjenih premaznih sistemov in postopki za določanje njihovih lastnosti.
Prepoznavanje najbolj pogostih napak, ki nastajajo pri obdelavi lesnih površin, z osnovami vzrokov za njihov nastanek ter pregledom nekaterih preprostejših ukrepov za preprečevanje nastanka napak.
Potencialni negativni vplivi obdelave površin lesa na okolje, pregled možnih ukrepov za zmanjšanje onesnaženja okolja (HOS), ki ga povzroča dejavnost obdelave površin s premaznimi sredstvi.
Kratek pregled smernic razvoja na področju obdelave površin lesa (novi materiali in postopki).
Vsebina predmeta se nanaša na domače in tuje prakse obravnavanih strokovnih tematik.
Znanje in razumevanje:
Študent pozna namen površinske obdelave lesa, materiale in tehnologijo obdelave površin. Pozna sestavo premazov in razume vlogo posameznih komponent v njih. Pozna najpomembnejše lastnosti tekočih premazov, nanašalne tehnike in postopke utrjevanja. Obvlada najpomembnejše lastnosti obdelanih površin in jih zna po ustrezni sistematiki tudi ovrednotiti. Zna prepoznati najbolj pogoste vrste napak in pozna možne vzroke za njihov nastanek. Pozna vire onesnaževanja okolja v obratih površinske obdelave.
Študent zna uporabljati računalniške baze podatkov ter domačo in tujo literaturo in uporablja teoretična, tudi praktična znanja pri drugih predmetih. Sposoben je oblikovati različne pisne izdelke, vešč je govornega komuniciranja. Obvlada delo v skupini. Za pomembne odločitve zna poiskati potrebne teoretične osnove in jih povezati s praktičnimi izkušnjami. Zna interpretirati koncepte s področja lokalne in globalne kulture umetnosti življenja.
